PRIPOMBE NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH STANOVANJSKEGA ZAKONA (SZ-1F) (EVA 2024-2720-0011)
Resorno ministrstvo je v zvezi z denacionaliziranimi stanovanji, ki jih že od vrnitve v postopkih denacionalizacije zasedajo najemniki – bivši imetniki stanovanjske pravice in na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-473/22-11 z dne 15.6.2023, poslalo v javno obravnavo predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah stanovanjskega zakona (SZ-1F). Ustavno sodišče je namreč zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, torej do 14.7.2024.
Iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da naj bi le-ta obsegal ukrepe za celovito reševanje problematike, kar pa nikakor ne drži.
Po proučitvi predloga ugotavljamo, da predlog na področju ureditve najemnih razmerij v denacionaliziranih stanovanjih v nobenem elementu ne uresničuje zahtev sodišč, torej odločbe Ustavnega sodišča U-I-473/22-11 z dne 15.6.2023 oz. relevantnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) (Hutten-Czapska oz. sodb začenši z zadevo Statileo proti Hrvaški).
Predlog zakona je pomanjkljiv in nedodelan. Predlagane rešitve v nobenem spornem elementu ne rešujejo predmetne problematike, zato konvencijska (in ustavna) neskladnost ni odpravljena niti v enem elementu, kaj šele celovito (dokončno). Zato za nadaljnjo obravnavo ni primeren.
Lastniki še vedno ne bi mogli mirno uživati svojega premoženja, saj bi bilo celotno breme reševanja stanovanjske problematike tudi v prihodnje prevaljeno na njih. Država je tista, ki mora vzpostaviti ustrezne mehanizme, ki bi breme stanovanjske politike prenesel z zasebnika na državo (55. točka obrazložitve odločbe US).
Čeprav se država problematike ves čas zaveda (nenazadnje tudi naše združenje in naši člani na to opozarjamo že zelo dolgo) ustreznih mehanizmov za odpravo ustavne in konvencijske neskladnosti še vedno ne vzpostavlja niti delno, kaj šele celovito, kot ji je to naložilo sodišče (56. točka obrazložitve). Po 30 letih bi končno morala aktivno prevzeti breme reševanja problematike, čemur pa se zavestno izogiba in vsa bremena še naprej vali na lastnike.
Glede na navedeno predlogu v takšni obliki nasprotujemo in predlagamo, da se k izvrševanju zavez iz ustavne odločbe (in tudi relevantnih odločb ESČP, Hutten-Czapska ter zadev, začenši z zadevo Statileo proti Hrvaški) pristopi celovito (kot zahtevajo sodišča) ter na način, ki bo ustavno (in konvencijsko) neskladnost dokončno odpravil ter predmetno problematiko po 30 letih dokončno uredil.
Kot primer celostnega pristopa izpostavljamo hrvaški zakon (ZAKON O NAČINU IZVRŠENJA PRESUDA EUROPSKOG SUDA ZA LJUDSKA PRAVA U SKUPINI PREDMETA STATILEO PROTIV HRVATSKE (BROJ ZAHTJEVA: 12027/10 i DR) I ODLUKE USTAVNOG SUDA REPUBLIKE HRVATSKE BROJ: U-i-3242/20218 I DR. (v nadaljevanju hrvaški zakon), ki je bil objavljen 25.3.2024 in velja od 2.4.2024 – več na povezavi:
Ključne rešitve hrvaškega zakona so sledeče.
Zakon predvideva tri faze in sicer:
Prva faza se začne z dnevom veljavnosti zakona in se konča 31.10.2024 (vzpostavitev registra stanovanj v lasti fizičnih in pravnih oseb, v katerih stanujejo bivši imetniki stanovanjskih pravic). Rok za vzpostavitev registra je 25.4.2024. Rok za prijavo stanovanja v register izteče 15.7.2024 (prijavo posredujejo lastniki, lokalne skupnosti, agencija…).
V drugi fazi, po vzpostavitvi registra, se sprejme program ukrepov. Določeni so naslednji ukrepi:
a./ Pogodba med strankama (če se tako stranki dogovorita).
b./ Izplačilo neobdavčenega denarnega zneska zaščitenemu najemniku, ki se določi tako, da se vrednost »etalonske« (referenčne) cene gradnje po m2 pomnoži z maksimalno površino ustreznega stanovanja, do katerega je najemnik (in člani njegovega gospodinjstva) upravičen. Ministrstvo pošlje najemniku, ki je to označil v obrazcu, v roku 30 dni pisno ponudbo za izplačilo ustreznega denarnega zneska v zameno za izpraznitev stanovanja in njegovo predajo lastniku. Če najemnik to potrdi, se mora izseliti najkasneje v roku treh mesecev, šteto od dneva, ko je pooblastil notarja za dostavo izjave o sprejemu ponudbe. Izjava o sprejemu ponudbe je izvršilni naslov (država vloži predlog za izvršbo - izselitev) Predaja stanovanja se opravi ob prisotnosti notarja, ki sestavi zapisnik o predaji v posest lastniku. Država je dolžna bivšemu najemniku znesek izplačati najkasneje v roku 8 dni od prejema notarskega zapisnika.
c./ Zaščiteni najemnik se vseli v stanovanje v lasti države, kjer plačuje »državno« najemnino in katerega bo lahko odkupil po ugodnih pogojih (torej izprazni stanovanje oseb in stvari v roku devet mesecev od dneva prejema obvestila oziroma v roku štirih mesecev od dneva pravnomočnosti odločbe.
č./ Republika Hrvaška kupi od lastnika stanovanje, zaščitenemu najemniku pa se omogoči odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji (to velja le, če bi lastnik izrazil namen, da stanovanje proda)
d./ zamenjava stanovanj med lastnikom in državo (to velja le, če bi lastnik izrazil takšen namen).
V tretji fazi, ki začne s 1.1.2025, se operativno izvedejo programski ukrepi. Ministrstvo do 31.1.2025 strankama najemne pogodbe pošlje obrazec – izjavo o izbiri programskega ukrepa (obrazec za lastnike, obrazec za najemnike). Stranka je dolžna overiti podpis na izjavi pri notarju in ga pooblastiti, da jo dostavi resornemu ministrstvu najkasneje do 15.3.2025. Stroške notarja plača ministrstvo. Nadaljnje postopke v smeri izbrane rešitve vodi pooblaščena uradna oseba. Ko je posamezni ukrep izpolnjen, se stanovanje izbriše iz registra stanovanj.
Hrvaški zakon določa, da s 1.1.2025 preneha pravni odnos zaščitenega najema. V prehodnem obdobju, ko poteka programski ukrep (od 1.1.2025 do izvršitve programskih ukrepov), bo Republika Hrvaška nosila stroške subvencije najemnine, ki znaša 50% povprečne najemnine, 50% povprečne najemnine pa plača začasni zaščiten najemnik. Gre torej za poseben odnos med lastnikom stanovanja v času (kratkega) prehodnega obdobja. Za čas trajanja prehodnega zaščitenega najema se višina povprečne najemnine določi z odločbo, ki jo za vsako stanovanje izda ministrstvo, in vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Odnos prehodnega najemnega razmerja preneha z izbrisom stanovanja iz registra, o čemer se izda posebna odločba.
Predlog zakona (SZ-1F) pa breme reševanja stanovanjskega vprašanja najemnikov še naprej vali na lastnike denacionalizacijskih stanovanj in (kljub ugotovljeni dolgoletni in intenzivni kršitvi lastninske pravice) še vedno lastnikom stanovanja ne omogoča niti pridobitve posesti stanovanj za lastne potrebe (oz. potrebe družinskih članov lastnika), niti oddajanja stanovanj po tržni najemnini. Hkrati pa so lastniki po veljavnih predpisih dolžni plačevati visoke stroške vzdrževanja nepremičnin, ki ne pokrivajo niti rednih stroškov (kot investicijski oz. amortizacije 60 let) in so nesorazmerno višji od prejete najemnine.
Predlogi (SZ-1E) pomenijo ohranjanje dosedanje ustavne (in konvencijske) neskladnosti in v nobeni v sodbah izpostavljenih točkah ne izpolnjujejo zahtev Ustavnega sodišča RS in sodb ESČP za odpravo dolgotrajnega poseganja v lastninska upravičenja lastnikov denacionaliziranih stanovanj, saj vsi ključni problemi ostajajo:
1./ Najemno razmerje je najemodajalcu vsiljeno tako, da ne more izbrati najemnika in (so)odločati o bistvenih elementih najemne pogodbe, kot sta na primer trajanje in pogoji prenehanja najema.
Še vedno ni določen končni rok, ko bomo lastniki stanovanja po 30 letih končno prejeli v posest, ki je ključen element lastninske pravice. Predlog zakona prekinitve dolgoletnih vsiljenih in izjemno obremenjujočih najemnih razmerij ne predvideva.
Predlagani novi 173. c člen (najemno razmerje po zaključku prehodnega obdobja) torej ohranja najemno razmerje za nedoločen čas (ki ga praktično ne moreš odpovedati – več o tem v nadaljevanju). Določa namreč le, da se najemnina po najemni pogodbi med najemnikom denacionaliziranega stanovanja in lastnikom stanovanja po poteku desetih let od uveljavitve zakona oblikuje prosto, ne sme pa biti oderuška, lastnik in najemnik naj bi k najemni pogodbi sklenila dodatek, s katerim bi se dogovorila za novo višino najemnine.
Kljub že dosedanji zelo dolgi izpostavljenost varovanih neprofitnih najemnih razmerij, ki se je izkazala za protiustavno, želi država reševanje zavestno zamakniti še v nadaljnja desetletja, kar je izjemno obremenjujoče za lastnike in ko marsikateri sedanji lastnik ne bo več živ in bo v lastništvo (z najemniki obremenjenih) stanovanj vstopila spet nova generacija.
Na podlagi ugotovljene ustavne (in konvencijske) neskladnosti bi država morala breme urejanja stanovanjskega problema najemnika nemudoma prevzeti nase (kot na primer Hrvaška), ne pa problem prestavljati na desetletja kasneje in urejanje le-tega prepuščati izključno lastniku. Dejstvo namreč je, da je kakršno koli dogovarjanje med lastniki in najemniki (v razmerah več kot 30 letnega »prisilnega« najema) praviloma nemogoče, kar bo nedvomno rezultiralo v številnih dolgoletnih sodnih sporih, vključno z ugotavljanjem, ali gre morda za oderuško najemnino po 119. členu SZ-1. Oderuška najemnina je »najemnina, ki za več kot 50% presega povprečno tržno najemnino v občini za enako ali podobno kategorijo stanovanj, pri čemer je treba upoštevati tudi lokacijo in opremo stanovanja«. Navedeno v praksi pomeni, da se bo vse skupaj zavleklo še za nadaljnjih 5 do 10 let (torej 10 let plus čas sodnih postopkov). Tako bo položaj lastnika (takrat verjetno že njegovega pravnega naslednika) še vsaj 15 do 20 let nespremenjen. Povedano drugače, po izteku predvidenega obdobja 10 let praviloma do dogovora o »prosti« najemnini ne bo prišlo. Lastnik bo moral sprožiti ustrezen sodni postopek za določitev najemnine, pri čemer še vedno ne bo imel pravne podlage zahtevati izpraznitev stanovanja (najemno razmerje se bo nadaljevalo še naprej). Upoštevati pa je potrebno tudi, da mora v primeru, da najemnik umre, lastnik stanovanja skleniti najemno razmerje pod istimi pogoji tudi z ožjim družinskim članom (109. člen SZ-1). Navedeno pomeni, da bo najemno razmerje lastniku še naprej vsiljeno, saj sam ne more izbrati najemnika in odločati o bistvenih elementih najemne pogodbe, kot na primer glede trajanja in pogojev prenehanja. Tak pristop je ustavno in konvencijsko neskladen (v izrecnem nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča), saj bi problem morala rešiti država.
Povedano drugače, država, ki je nosilka javne stanovanjske politike in bi bila dolžna breme reševanja stanovanjskega problema najemnika prevzeti nase (kot to počne Hrvaška, kjer vse urejajo pooblaščene uradne osebe, da med strankama ne prihaja do konfliktnih situacij) problema ne rešuje in nadaljnje urejanje najemnega razmerja v celoti prepušča strankama najemne pogodbe, torej lastniku in najemniku. Tak pristop je ustavno in konvencijsko neskladen (v izrecnem nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča), saj bi problem morala rešiti država.
Predlagano prehodno obdobje desetih let (10. člen predloga zakona) je, upoštevajoč dolgotrajnost (torej več kot 30 let) in intenzivnost ustavnih (in konvencijskih) kršitev lastninske pravice lastnikov denacionaliziranih stanovanj, nesprejemljivo dolgo in kot takšno tudi ustavno neskladno (56. točke obrazložitve).
V smeri odprave ustavne in konvencijske neskladnosti bi bilo namreč potrebno nemudoma določiti zelo kratek rok, ko bodo vsiljena dolgoletna najemna razmerja prenehala. Po vzoru Republike Hrvaške bi bil ta rok lahko 1.1.2025. Hkrati pa bi morala tudi naša država (kot to počne Republika Hrvaška) pomagati najemniku rešiti njegov stanovanjski problem z ustreznimi ukrepi, na primer (kot določa hrvaški zakon) z izplačilom neobdavčenega zneska po vrednosti »etalonske« (referenčne) cene gradnje po m2 pomnoženo s kvadraturo in ob upoštevanju lokacijskega faktorja v roku 8 dni od prejema notarskega zapisa, da je stanovanje izpraznjeno ali pa z zagotovitvijo drugega nadomestnega državnega stanovanja (za državno najemnino) in sicer v nekaj mesecih od prejema najemnikove zahteve ter z možnostjo ugodnega odkupa tega stanovanja. V kratkem prehodnem obdobju pa se strošek najemnine ne bi smel v celoti izplačevati le iz javnih sredstev, ampak bi tudi najemnik moral prevzeti vsaj del bremena, na primer polovico (kot je to po hrvaškem zakonu).
2./ Za zadevne najeme velja skupek pravil, ki najemodajalcu dolgo časa bistveno otežujejo možnost, proti volji najemnika, spet pridobiti posest stanovanja (kot na primer zahtevni pogoji za odpoved najemne pogodbe oziroma izpraznitev stanovanja in zakonska upravičenja sorodnikov najemnika, da po smrti najemnika sami vstopijo v najemno razmerje)
Možnost lastnika, da pridobi posest na svojem stanovanju je praktično onemogočena, kar je nedopustno (o tem več tudi relevantne sodbe ESČP, začenši s Statileo proti Hrvaški, 126. točka obrazložitve sodbe). Tega vprašanja, kot rečeno, predlog zakona sploh ne naslavlja, nasprotno trajanje najemnih razmerij je tako še vedno neomejeno, zato lastniki ne vemo, kdaj bomo dobili stanovanja v posest (ki je ključen element lastninske pravice). Imamo torej položaj, ko je trajanje najemnega razmerja odvisno le od volje oziroma okoliščin na strani najemnika, kar pa je ustavno neskladno (o čemer je v preteklosti že odločilo tudi Ustavno sodišče RS).
Zakonska zahteva iz 106. člena SZ-1, ki od lastnika kot pogoj za veljavnost nekrivdne odpovedi zahteva, da mora lastnik stanovanja najemniku zagotoviti drugo primerno stanovanje, je izjemno stroga. Za lastnike denacionaliziranih stanovanj je takšna zahteva tudi ustavno in konvencijsko neskladna. Enako ugotavlja ESČP, ki na primer tudi v zadevi Statileo proti Hrvaški ugotavlja, da takšen pogoj pomeni, da lastnik na svojem stanovanju ne more pridobiti posesti, ki je bistven element lastninske pravice (127. in 143. točka obrazložitve)
Možnost krivdne odpovedi po 103. členu SZ-1 je zgolj formalna, v praksi pa neizvedljiva. 3. odstavek 103. člena SZ-1 namreč določa, da najemne pogodbe ni mogoče odpovedati s tožbo, če lastnik ni predhodno pisno opozoril najemnika, ki krši najemno pogodbo. Opomin mora vsebovati kršitev in način odprave odpovednega razloga ter primeren rok za odpravo odpovednega razloga. Rok za odpravo odpovednega razloga ne sme biti krajši od 15 dni. V praksi to pomeni, da mora lastnik, ki kršitev zazna, nanjo najemnika opozoriti, ta pa nato kršitve odpravi in prepreči potencialno odpoved.
Po 5. odst. 103. člena SZ- 1 je odpovedni razlog tudi, če ima najemnik neprofitnega stanovanja v lasti primerno stanovanje ali stanovanjsko stavbo. Takšnih primerov v praksi praktično ni, kar ugotavlja tudi ustavno sodišče (50. točka obrazložitve). To pa zato, ker so najemniki predhodno ustrezno poskrbeli, da nimajo nič.
Kot rečeno, predlog zakona najemnih razmerij ne prekinja, posesti lastniku ne omogoča, končni rok, ko bodo lastniki prejeli stanovanja v posest ni določen, kar je ustavno (in konvencijsko) neskladno.
3./ Najemnine so s predpisi omejene navzgor in tako regulirana najemnina nesorazmerno nižja od tržne najemnine
Iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da naj bi bilo določeno deset letno obdobje, v katerem se lastniku denacionaliziranega stanovanje prizna doplačilo najemnine v višini razlike med neprofitno najemnino, izračunano v skladu z Uredbo o oblikovanju neprofitne najemnine in določitvi višine subvencij najemnin (Ur. l. RS 153/21, v nadaljevanju Uredba) in priznano tržno najemnino, določeno v skladu z Uredbo, ki napotuje na 8. člen Pravilnika o podrobnejših pogojih, merilih in postopku za dodelitev subvencij mladim družinam za najem tržnih stanovanj (Uradni list RS. Št. 66/07 in 40/12).
Glede najemnine, ki naj bi se po predlogu zakona lastnikom v prehodnem desetletnem obdobju doplačevala iz državnega proračuna izrecno opozarjamo, da nikakor ne gre za tržno najemnino (kot zavajajoče izhaja iz objave na spletni strani resornega ministrstva z dne 8.4.2024 in ki jo povzema tudi STA).
Po predlogu novega 173. člena (doplačilo najemnine) naj bi šlo za doplačilo zneska v višini razlike med neprofitno najemnino, izračunano v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje neprofitne najemnine (Uredba) in najemnine, določene v skladu z Uredbo, ki napotuje na 8. člen Pravilnika o podrobnejših pogojih, merilih in postopku za dodelitev subvencij mladim družinam za najem tržnih stanovanj (Ur.l.66/07 in 40/12 – ZUJF) - pravilnik je sicer razveljavljen, 8. člen pa se uporablja do uveljavitve predpisa iz 3. odst. 121.b člena SZ-1. Gre torej za pravilnik, ki je leta 2007 (torej pred 17 leti) določil neka cenovna administrativna izhodišča (za povsem druge namene, kot bi ga uporabili sedaj) za posamezne regije v obliki uravnilovke, ki pa brez dvoma ne odražajo tržnih cen najemnine. Tako na primer je predpisana za Osrednjeslovensko regijo najemnina 7,00 EUR za m2, za Gorenjsko 5,5 EUR za m2, za Pomursko 4,00 EUR. Osrednjeslovenska regija vključuje 25 občin. Tako naj bi po predlagani »uravnilovki« veljala za vsa stanovanja v tej regiji najemnina 7,00 EUR/m2 mesečno ne glede na lokacijo (torej ne glede na to, ali gre za stanovanje v ožjem starem mestnem jedru Ljubljane, ali pa morda za stanovanje v Horjulu, Vodicah, Polhovem Gradcu).
Predlagani zneski niso tržna najemnina in so (upoštevajoč tudi dolžnosti lastnika, da plačuje vse stroške vzdrževanja) absolutno prenizki ter nikakor ne bi pokrivali niti osnovnih stroškov (kaj šele investicijskih vzdrževanj, 60 letne amortizacije…). Gre za administrativno določene cene iz leta 2007 po sistemu uravnilovke (sprejete za povsem druge namene), ki se razlikujejo le glede na posamezne regije ter ne odražajo dejanskih tržnih najemnin.
Iz objav v medijih izhaja, da znaša neprofitna najemnina za stanovanja, ki jih oddaja javni stanovanjski sklad MOL povprečno 6,00 EUR na m2, najemnina za stanovanja republiškega javnega stanovanjskega sklada pa znaša povprečno 10 EUR za m2 (stroškovna najemnina). Povedano drugače, predlagani znesek v višini 7,00 EUR za m2, ki velja za Osrednjeslovensko regijo, je praktično enak neprofitnim najemninam javnih stanovanjskih skladov in hkrati tudi ne dosega najemnine, ki bi pokrivala vsaj stroške.
Navedeno pomeni, da bi bil po predlogu zakona lastnik stanovanja v izmeri 66,87 m2, ki se nahaja v najožjem starem mestnem jedru v Ljubljani, upravičen le do 468,09 EUR (bruto) mesečne najemnine. Če od tega zneska odštejemo davek od oddajanja v najem (ki znaša 25% na 90% osnovo - ob uveljavljanju 10 % olajšave), to znese 362,77 EUR (neto), oziroma 5,43 EUR/m2 (neto), kar je manj kot znaša povprečna neprofitna najemnina javnega stanovanjskega sklada MOL.
Iz podatkov javno dostopnih nepremičninskih portalov, je povprečna cena najema za primerljiva stanovanja (torej starejša in v Centru Ljubljane) bistveno višja, v povprečju 18,00 EUR na m2 mesečno.
Da je predlagana višina 7,00 EUR popolnoma neprimerna, je razvidno tudi iz primerjalnika cen drugih oddaj, na primer: ekonomska najemnina enoposteljne sobe (!) v Študentskem domu v Ljubljani znaša 303,43 EUR, parkirišče Kongresni trg – abonenti fizične osebe 132,00 EUR mesečno, parkirišče Maximarket (24 ur) pa 350,00 EUR mesečno. MOL za javne zunanje površine v coni za pešce zaračunava najemnino po odloku, ki znaša 0,72 EUR na m2 na dan (!).
Menimo tudi, da bi moral elemente oz. merila izplačil določati zakon in sklicevanje na izvedbene predpise ni pravilno, kar je v preteklosti že večkrat ugotovilo tudi ustavno sodišče (na primer za elemente izračuna neprofitne najemnine), v posledici česar je moral to materijo zakonodajalec vključiti v zakon.
Predlog zakona prav tako ne vsebuje določb glede postopka, po katerem bi bilo možno zahtevati spremembo administrativno določene cene najema za m2 oz. takšno ceno izpodbijati z dokazilom o višini tržne najemnine za konkretno stanovanje (na primer s cenitvijo sodno zapriseženega strokovnjaka ustrezne stroke), ki bi bilo za izplačevalca zavezujoče (načelo pravne države oz. pravice do pritožbe). Povedano drugače, lastnik bi moral imeti možnost, da ustrezno dokaže višino tržne najemnine za svoje stanovanje.
Zahteva ustavnega sodišča za postavitev »lastnika stanovanja v položaj, kot da bi prejemal tržno najemnino« (43. točke obrazložitve odločbe), torej ni izpolnjena. Zato ustavna (in konvencijska) neskladnost tudi v tej smeri ne bo odpravljena.
Zaradi poenostavitve postopka in nižjih administrativnih stroškov predlagamo, da se mesečna tržna najemnina določi v deležu posplošene tržne vrednosti stanovanja po evidencah GURS-a. GURS za ta namen predloži podatek o posplošeni tržni vrednosti iz svoje evidence. Če najemnik ne soglaša s tako določeno tržno najemnino, lahko tržno najemnino dokazuje s cenilnim poročilom sodnega cenilca.
4./ Ker najemnega razmerja ni možno prekiniti, s tem najemodajalčevo premoženje izgublja vrednost.
Predlog zakona vsebuje tudi določbo, da se najemnike denacionaliziranih stanovanj kot prosilce pri dodelitvi javnih stanovanj v najem opredeli kot prednostno kategorijo, pri čemer mora najemnik izpolnjevati splošne pogoje pravilnika. Iz objav v medijih, naj bi javna stanovanja dobilo povprečno 10% prosilcev, ki so praviloma iz skupine prednostne liste, kjer je torej »konkurenca« izjemno velika. Zato so možnosti, da bi stanovanje pridobili, zanemarljivo majhne. Možnosti bi imeli le, če bi bili določeni kot absolutno prednostna kategorija.
Comments